Zgodba o življenju med ljubeznijo in delom

Anonimni, starost: 80

Kje živiš?

Del časa živim v domu starejših in del pri svoji partnerki.

Življenjska zgodba…

Sem iz Klerkena. Moja žena je bila iz Roeselareja. Vedel sem, kje je delala in tam sem jo čakal. Tako se je začelo veste… Bila je čudovita ženska. V starosti sva bila le šest dni narazen. Imela sva blažen zakon. Blagoslovljena s štirimi otroki: z dvema sinovoma in z dvema hčerkama.

Najmlajši, porodničar, zdaj živi v bližini Leuvna. Vzgoja štirih otrok je nekaj posebnega.

Nikoli nisem bil doma, odhajal sem ob šestih zjutraj in se vračal šele ob desetih zvečer. A ko vsi otroci študirajo, je to drago, saj veste. Svojim otrokom želiš omogočiti dober začetek življenja. Imel sem dobro ženo. Tudi ona je bila varčna. Moja žena si je sama izdelovala oblačila, vse je naredila sama. Sama si je urejala lase. 80 % vsega je naredila sama. Bil sem zelo srečen. Jezna je bila samo na eno stvar, če sem njeno ime zapisal v rimo. Zelo sem jo imel rad! Povsod sva hodila skupaj. Če si videl enega, si videl tudi drugega. Skupaj sva potovala, nakupovala…

Seveda so se pojavljala nesoglasja, saj se ne moreš vedno strinjati. Toda zvečer ko je čas za spanje, mora biti vse končano. V nasprotnem primeru se vse nadaljuje. Zelo mi je žal, da je umrla. Tudi ona je znala biti kdaj jezna. Če sem naredil kaj narobe, se je kdaj pa kdaj razjezila. Če narediš kaj narobe, to storiš, kajne? Nihče ni nezmotljiv. Doma sem bil srečen. Imel sem ljubečo ženo. Zelo sem ji hvaležen. Še vedno jo pogrešam.

Odločila se je za evtanazijo. Moja žena je imela ALS, mišično bolezen. Na koncu je imela težave z govorjenjem in odvajanjem blata … Nato je prosila: „Lahko sedaj grem?“. Dovolil sem ji, samo zaradi nje, saj veste. Nisem želel, da bi trpela. Umrla je v mojem naročju. Najraje bi šel prvi.

Tudi sam sem doživel nekatere težke preizkušnje.

Vendar sem imel tudi srečo, moja žena je imela prijateljico. Vsi skupaj smo bili v kolesarskem klubu. Moja žena in jaz ter njena prijateljica in mož. Tudi ona je ostala sama. Ko je moja žena umrla, sva se lahko zanesla drug na drugega. Žena mi je predlagala, da se lahko zanesem na njeno prijateljico. To je moralo boleti, saj veste. Vedela je, da ne morem zlahka ostati sam. Rekla je: „Dragi, ona bo poskrbela zate.“ In je tudi poskrbela. Človek ni ustvarjen za to, da bi bil sam. Ljubezen je dober občutek. Je obojestranska in jo čutiš. Čutiš, ali je vzajemna ali izmišljena. Imaš nekaj, česar se lahko veseliš. Objemanje, medsebojno zbliževanje. Naklonjenost in prijateljstvo. To je v življenju pomembno. Pogrešam jo, ko je ni tukaj, vendar ne more biti tukaj vsak dan, saj veste. Ko grem spat, položim njeno fotografijo na omarico poleg postelje. Rad jo imam. Vsak dan se pokličeva. Najpomembnejše je, da sem s svojo partnerico srečen v času, ki mi je še ostal.

Hodil sem v poklicno šolo, vendar nisem končal letnika. Ni mi bilo všeč. Vendar sem bil „spretni Harry“. Imel sem priložnost, da sem se ob delu naučil obrti. Veliko sem delal! Rad sem delal! Delo te ne ubije. Če si pod stresom, ne moreš spati. Če sem bil pod stresom, sem pomislil na svojo ženo in takoj sem se počutil bolje. Delal sem najprej v Hoogledu in nato v bližini Genta. Tam sem bil glavni mehanik. Moj šef me je imel rad. Nisem delal zase, ampak za svojega šefa. Ne samo zaradi denarja. Nikoli ne bi zavrnil, če bi me šef za kaj prosil. Če je bilo to v mojem urniku ali ne, sem se potrudil. Tudi oba moja sinova sta delala tam. Pri 62 letih sem se lahko upokojil, saj sem imel dovolj delovne dobe.

Nakup hiše. Najprej sva živela pri ženinem očetu, nato pa sva si zgradila svojo hišo. Lahko sva izbirala in imela klet, lep vrt, nato pa sem zgradil še lopo za shranjevanje opreme. Kolesa sem popravljal sam. Izdelal sem kolo, ga vzravnal. Tudi avto sem popravljal sam, kotel, vse sem naredil sam. Dobil sem službeni avto, ni mi ga bilo treba kupiti. Dobil sem ga, ker sem se moral pogosto vračati v Gent. Delal sem tudi ob sobotah do druge ali tretje ure popoldne in domov prišel šele okoli četrte ali pete ure popoldne. Takrat smo skupaj hitro opravili nakupe.

Zelo me je bolelo, da sem prišel sem (v dom upokojencev), saj sem od nekdaj bil samostojen. Vendar nisem mogel več biti sam. Moja hiša je prodana. Tukaj se ukvarjam s svojim dnevnikom, vse si zapisujem, gledam televizijo, sedim na hodniku, malo igram karte…pa kar naenkrat nisem več sam. Sedim na hodniku, se pogovorim z mimoidočimi, odigram kakšno igro kart.